Ni dvoma, da so se kaledonska plemena na Škotskem zavedala mogočnega ugleda Rimljanov že veliko pred njihovimi poskusi, da bi razširili meje svojega imperija proti severu. Od leta 43 po Kr. so Rimljani osvojili južno Anglijo in krvavo zatrli Boudicino vstajo. Vendar so se ognjeviti Kaledonci odločili, da se ne bodo podredili rimski oblasti, tudi če jeje pomenilo, da se morata boriti!

Začelo se je leta 79 našega štetja, ko je rimski guverner Britanije Agricola poslal floto, da bi raziskala in popisala škotsko obalo. Do leta 83 našega štetja je Agricola napredoval in osvojil južno Škotsko, kaledonska plemena na severu pa so vedela, da jim grozi neizbežna invazija.

Slika z licenco Creative Commons Attribution-Share Alike 3.0 Unported. Avtor: Notuncurious

Takrat je rimski zgodovinar Tacit zapisal, da so se Kaledonci "v velikem obsegu začeli oboroženo upirati". Kaledonci so se očitno zavedali moči zelo discipliniranega rimskega vojnega stroja, zato so uporabili gverilsko taktiko in napadali posamezne rimske utrdbe in majhne vojaške enote. V nekem nenadnem nočnem napadu so Kaledonci skoraj izničili celotno 9. legijo; tase je rešil šele, ko mu je na pomoč priskočila Agrikolova konjenica.

Poleti leta 84 Agricola in njegove legije so prodrli globoko v kaledonsko domovino na severovzhodu Škotske. Na tem pohodu, na kraju, ki so ga Rimljani zapisali kot Mons Graupius (nekje v gorovju Grampian, morda pri Bennachie pri Inverurieju), so Kaledonci naredili usodno napako in se jim postavili po robu.

Okoli 30 000 Kaledoncev se je spopadlo s približno polovico manjšo rimsko vojsko. Zapisano je tudi, da so imeli Kaledonci prednost višje ležečega območja, vendar jim je tako kot Budiki 40 let prej primanjkovalo organizacije, discipline in vojaške taktike rimskih legij.

Tesno stisnjene rimske vrste so se v boju zanašale na svoj kratki meč z bodalom. Prednje vrste so sestavljali pomožni vojaki, vpoklicani iz Nemčije, Nizozemske in Belgije, zadaj pa so jih držali skupaj izkušeni veterani rimskih legionarjev. Sledil je krvav boj iz rok v roke in na neki točki je Kaledoncem s številčno premočjo uspelo obkolitiRimljani, vendar jim je ponovno pomagala zelo mobilna rimska konjenica, ki je rešila situacijo.

S tem napadom konjenice so izginili vsi upi na kaledonsko zmago in v krvavem spopadu, ki je sledil, je bilo pobitih 10 000 mož. Poleg tistih, ki so se hrabro borili do konca, so mnogi pobegnili v okoliške gozdove in gore, kjer so zažgali svoje hiše ter ubili svoje žene in otroke v strahu pred rimskim maščevanjem.

Naslednji dan je Tacit zapisal: "...hribi so bili pusti, v daljavi so se kadile hiše in naši izvidniki niso srečali niti duše."

Po porazu v bitki pri Mons Graupiusu so kaledonska plemena verjetno menila, da so jim šteti dnevi, vendar je nato posredovala sreča. Cesar Domicij je ukazal Agrikoli, naj se vrne v Rim in pomaga rešiti bolj perečo vojaško krizo na renskih in donavskih mejah.

Rimljani so se ponovno utrdili proti jugu in leta 122 našega štetja so med izlivoma rek Solway in Tyne zgradili Hadrijanov zid, ki je vzpostavil najsevernejšo mejo imperija. Hadrijanov naslednik Antonin Pij je ponovno poskušal premakniti mejo še severneje med rekama Forth in Clyde in zgradil svoj zid, Antoninov zid.

Antonijev zid je bil zgrajen predvsem v propagandne namene, saj je veljal za širitev meja cesarstva, po njegovi smrti pa so ga opustili v korist Hadrijanovega zidu.

Z izjemo nekaj manjših obmejnih spopadov je bilo na tej meji vzpostavljeno obdobje miru, ki je trajalo več kot sto let.

V tem času so plemena severno od obzidja ostala nemotena in se združila v piktsko ljudstvo. Ime Piktov se prvič pojavi leta 297 n. št. in izhaja iz latinskega Picti , kar pomeni "poslikani ljudje".

Leta 306 n. št. pa je bil cesar Konstancij Klorus, združen in bolje organiziran, prisiljen zaščititi svojo severno mejo pred napadi Piktov na Hadrijanov zid. Na več frontah po Evropi se je tok dogodkov počasi obračal proti mogočnemu rimskemu cesarstvu.

Ko je Rim slabel, so Pikti postajali vse drznejši, dokler niso leta 360 n. št. skupaj z Galci z Irske izvedli usklajeno invazijo čez Hadrijanov zid. Cesar Julijan je poslal legije, da bi se spopadle z njimi, vendar je bil učinek premajhen. Piktski vpadi so se vedno globlje in globlje prebijali na jug.

Rimski sistem zakona in reda je propadel, obzidje pa je bilo sčasoma opuščeno in leta 411 n. št. so rimske legije zapustile britanske obale, da bi se spopadle z barbarsko krizo v središču imperija. Rimski Britanci, ki so ostali, so najeli druge barbare, Angle in Sase, da jim pomagajo braniti pred Pikti. In tako se v zadnji ironiji zdi, da so bili Škotiki so bili odgovorni za nastanek "sosedov iz pekla"!