"Rojen in izobražen sem v tej državi in slavim v imenu Velike Britanije."

To so bile besede kralja Jurija III., prvega iz rodu Hannovercev, ki se je rodil in odraščal v Angliji, govoril angleško brez naglasa in tudi nikoli ni obiskal domovine svojega dedka Hannovra. To je bil kralj, ki se je želel oddaljiti od svojih nemških prednikov in vzpostaviti kraljevsko avtoriteto na čelu vse močnejše Velike Britanije.

Na žalost George ni dosegel vseh svojih ciljev, saj se je v času njegove vladavine ravnovesje moči bolj kot kdaj koli prej premaknilo z monarhije na parlament in vsi poskusi, da bi ga ponovno uravnotežili, so bili neuspešni. Poleg tega so uspehi kolonizacije v tujini in industrializacije povzročili večjo blaginjo ter razcvet umetnosti in znanosti, njegova vladavina pa je postala najbolj znana pokatastrofalna izguba britanskih ameriških kolonij.

Jurij III. je svoje življenje začel v Londonu, kjer se je rodil junija 1738 kot sin Frederika, valižanskega princa, in njegove žene Avguste Saško-Gotske. Ko je bil še mladenič, mu je pri štiriinštiridesetih letih umrl oče in Jurij je postal prestolonaslednik. Kralj je na nasledstvo gledal drugače in svojemu vnuku ob njegovem osemnajstem rojstnem dnevu ponudil palačo St James's.

George, valižanski princ

Mladi George, zdaj valižanski princ, je zavrnil dedkovo ponudbo in ostal predvsem pod vplivom svoje matere in lorda Butea. Ti dve osebnosti sta ostali vplivni v njegovem življenju, saj sta ga usmerjali pri zakonski zvezi in pozneje tudi v politiki, saj je lord Bute postal predsednik vlade.

Medtem je George pokazal zanimanje za lady Sarah Lennox, ki pa je bila na Georgeovo žalost ocenjena kot neprimerna izbira zanj.

Pri dvaindvajsetih letih pa je bilo iskanje primerne žene še toliko bolj nujno, saj naj bi nasledil prestol po svojem dedku.

25. oktobra 1760 je nenadoma umrl kralj George II., prestol pa je podedoval njegov vnuk George.

Ker je bila poroka zdaj nujna, se je George 8. septembra 1761 poročil s Šarloto Meklenburško-Streliško in jo spoznal na dan poroke. Zveza se je izkazala za srečno in plodno, saj sta imela petnajst otrok.

Kralj George in kraljica Charlotte z otroki

Le dva tedna pozneje je bil George kronan v Westminstrski opatiji.

Kot kralj je bil George III. v svoji vladavini najbolj naklonjen umetnosti in znanosti. Zlasti je pomagal financirati Kraljevo akademijo umetnosti in bil tudi sam navdušen zbiratelj umetnin, da ne omenjamo njegove obsežne in zavidanja vredne knjižnice, ki je bila na voljo vsem državnim učenjakom.

Pomemben vpliv je imel tudi na kulturno področje, saj se je v nasprotju s svojimi predhodniki odločil, da bo večino časa ostal v Angliji in se na počitnice odpravil le v Dorset, kjer se je začel trend obmorskih letovišč v Veliki Britaniji.

V času svojega življenja je razširil tudi kraljeva gospodinjstva, tako da je v njihovo sestavo vključil Buckinghamsko palačo, nekdanjo Buckinghamsko hišo kot družinsko zatočišče, ter palačo Kew in grad Windsor.

Podpirali so tudi znanstvena prizadevanja, med katerimi je bilo največje potovanje kapitana Cooka in njegove posadke v Avstralazijo. To je bil čas širitve in uresničevanja imperialnega dosega Velike Britanije, ambicije, ki je v času njegove vladavine prinašala dobičke in izgube.

Ko je George zasedel prestol, je ugotovil, da ima opravka z zelo drugačnimi političnimi razmerami kot njegovi predhodniki. Ravnotežje moči se je spremenilo in zdaj je bil na čelu parlamenta, kralj pa se je moral odzivati na njihove politične odločitve. Za Georgea je bila to grenka tableta, ki jo je moral pogoltniti, kar je privedlo do vrste nestabilnih vlad, saj so se navzkrižni interesi monarhije inparlament se je odigral.

Nestabilnost je vodilo več ključnih političnih osebnosti, kar je privedlo do odstopov, nekateri so bili ponovno vpoklicani, nekateri pa celo izgnani. Številni politični spori so se odvijali ob sedemletni vojni, ki je povzročila vse več nesoglasij.

Sedemletna vojna, ki se je začela v času njegovega dedka, se je končala leta 1763 s Pariško pogodbo. Sama vojna se je neizogibno izkazala za plodno za Veliko Britanijo, saj se je uveljavila kot velika pomorska sila in s tem vodilna kolonialna sila. Med vojno je Velika Britanija pridobila celotno Novo Francijo v Severni Ameriki in uspela zavzeti tudi več španskih pristanišč, ki so bilav zameno za Florido.

Medtem so se v Veliki Britaniji nadaljevali politični spori, ki so se še poslabšali, ko je George za glavnega ministra imenoval svojega mentorja iz otroštva, grofa Butea. Politični boji in spopadi med monarhijo in parlamentom so še naprej vreli.

Grof Bute

Poleg tega bi bilo težko reševati tudi pereče vprašanje kronskih financ, saj so dolgovi v času Georgove vladavine znašali več kot 3 milijone funtov, ki jih je plačal parlament.

Medtem ko je Velika Britanija poskušala preprečiti politične dileme doma, je bil njen največji problem stanje trinajstih kolonij v Ameriki.

Težave z Ameriko so se za kralja in državo kopičile že več let. Leta 1763 je bila izdana kraljeva proklamacija, ki je omejila širitev ameriških kolonij. Poleg tega je vlada, medtem ko je poskušala reševati težave z denarnimi tokovi doma, sklenila, da morajo Američani, ki niso bili obdavčeni, prispevati nekaj k stroškom obrambe v domovini.

Davek, naložen Američanom, je povzročil sovraštvo, predvsem zaradi pomanjkanja posvetovanja in dejstva, da Američani niso imeli nobenega predstavnika v parlamentu.

Leta 1765 je premier Grenville izdal zakon o znamkah, ki je dejansko uvedel znamko na vse dokumente v britanskih kolonijah v Ameriki. Leta 1770 se je premier Lord North odločil obdavčiti Američane, tokrat zaradi čaja, kar je privedlo do bostonske čajanke.

Bostonska čajanka

Na koncu se je konflikt izkazal za neizogibnega in leta 1775 je z bitkama pri Lexingtonu in Concordu izbruhnila ameriška vojna za neodvisnost. Leto pozneje so Američani v zgodovinskem trenutku z Deklaracijo o neodvisnosti jasno izrazili svoja čustva.

Do leta 1778 se je spor še stopnjeval, saj se je vanj vključila nova kolonialna tekmica Velike Britanije, Francija.

Ker je kralj Jurij III. zdaj veljal za tirana, kralj in država pa se nista hotela vdati, se je vojna zavlekla do britanskega poraza leta 1781, ko je v London prispela novica, da se je lord Cornwallis predal pri Yorktownu.

Lord North ni imel druge izbire, kot da odstopi. S pogodbami, ki so sledile, je morala Velika Britanija priznati neodvisnost Amerike in vrniti Florido Španiji. Velika Britanija je bila podhranjena in preobremenjena, njene ameriške kolonije pa so za vedno izginile. Ugled Velike Britanije je bil omajan, prav tako pa tudi kralja Jurija III.

K temu je pripomogla tudi gospodarska kriza, ki je sledila, in s tem še dodatno zaostrila vzdušje.

Leta 1783 se je pojavila osebnost, ki je pomagala spremeniti usodo Velike Britanije in tudi Jurija III: William Pitt mlajši. Komaj dvajsetleten je postal vse pomembnejša osebnost v težkih časih za narod. V času njegovega vodenja se je povečala tudi Jurijeva priljubljenost.

Medtem so na drugi strani Rokavskega preliva izbruhnili politični in družbeni nemiri, ki so privedli do francoske revolucije leta 1789, ko je bila francoska monarhija odstavljena in nadomeščena z republiko. Takšne sovražnosti so ogrozile položaj zemljiških posestnikov in vladajočih v Veliki Britaniji, zato je Francija leta 1793 z napovedjo vojne usmerila svojo pozornost na Veliko Britanijo.

Velika Britanija in Jurij III. sta se upirala vročičnemu vzdušju francoskih revolucionarnih gorečnežev, dokler se spor ni končal s porazom Napoleona v bitki pri Waterlooju leta 1815.

V tem času je bila Georgova bogata vladavina tudi priča združitvi Britanskega otočja januarja 1801 v Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske. Ta enotnost pa ni bila brez težav, saj se je Georg III. upiral Pittovim poskusom, da bi ublažil nekatera zakonska določila proti rimskim katoličanom.

Odnos med parlamentom in monarhijo so ponovno oblikovale politične delitve, vendar se je nihalo moči zdaj močno nagibalo v korist parlamenta, zlasti ker se je Georgovo zdravje še naprej slabšalo.

Do konca Georgove vladavine ga je slabo zdravje pripeljalo v zapor. Predhodni napadi duševne nestabilnosti so kralju povzročili popolno in nepopravljivo škodo. Leta 1810 so ga razglasili za nesposobnega vladati in valižanski princ je postal princ regent.

Ubogi kralj Jurij III. je do konca življenja živel zaprt v Windsorskem gradu kot senca svojega nekdanjega jaza, saj je trpel za dedno boleznijo, za katero danes vemo, da se imenuje porfirija, zaradi katere je bil zastrupljen njegov celoten živčni sistem.

Žal kralj ni imel možnosti za ozdravitev in 29. januarja 1820 je umrl, za seboj pa je pustil tragičen spomin na svoj padec v norost in slabo zdravje.

Jessica Brain je svobodna pisateljica, specializirana za zgodovino, ki živi v Kentu in je ljubiteljica vsega zgodovinskega.