Margareta se je rodila leta 1046 in je bila članica starodavne angleške kraljeve družine. Bila je neposredna potomka kralja Alfreda in vnukinja angleškega kralja Edmunda Ironsida prek njegovega sina Edvarda.

Skupaj z družino je bila Margareta izgnana na vzhodno celino, ko je kralj Kanut s svojo dansko vojsko zavzel Anglijo. Lepa in pobožna je bila tudi inteligentna, formalno izobrazbo pa je pridobila na Madžarskem.

Margareta se je z družino vrnila v Anglijo proti koncu vladavine svojega prastrica Edvarda Izpovednika, saj je njen mlajši brat Edgar Aetheling močno pretendiral na angleški prestol. Vendar je imelo angleško plemstvo druge zamisli in je za Edgarjevega naslednika izvolilo Harolda Godwina.

Vsi ti politični manevri so se izkazali za nepomembne, ko je Viljem, vojvoda Normandije, znan tudi kot "osvajalec", s svojo vojsko leta 1066 prispel v bližino Hastingsa, a to je že druga zgodba.

Položaj Margarete in njene družine je bil negotov, zato so v strahu za svoja življenja zbežali na sever, v nasprotni smeri od napredujočih Normanov. Iz Northumbrije so se vračali na celino, ko je njihovo ladjo odneslo s poti in je pristala v Fife.

Škotski kralj Malcolm III, znan kot Malcolm Canmore (ali Velika glava), je kraljevski družini ponudil svojo zaščito.

Malcolm je bil do Margarete še posebej zaščitniški! Sprva je zavračala njegove predloge za poroko, saj je po enem od pričevanj raje živela pobožno kot devica. Malcolm je bil vztrajen kralj in par se je leta 1069 v Dunfermlinu končno poročil.

Njuna zveza je bila izjemno srečna in plodna tako za njiju kot za škotski narod. Margareta je na škotski dvor prinesla nekaj podrobnosti sodobnih evropskih manir, obredov in kulture, kar je močno izboljšalo njegov civiliziran ugled.

Kraljica Margareta je bila znana po dobrem vplivu na svojega moža, pa tudi po svoji pobožnosti in spoštovanju vere. Bila je glavna pobudnica reforme cerkve na Škotskem.

Pod vodstvom kraljice Margarete so cerkveni koncili spodbujali velikonočno obhajilo in na veliko veselje delavskega razreda vzdržnost od služenja na nedeljo. Margareta je ustanovila cerkve, samostane in romarska zavetišča ter z menihi iz Canterburyja ustanovila kraljevi mavzolej v opatiji Dunfermline. Posebej je bila naklonjena škotskim svetnikom in je spodbudila kraljičin prevoz čez reko Forth, tako da se jeda bi romarji lažje prišli do svetišča svetega Andreja.

Z uvedbo latinščine za obhajanje maše je kraljica Margareta verjela, da bodo lahko vsi Škoti skupaj z drugimi kristjani zahodne Evrope enotno častili mašo. Mnogi menijo, da s tem kraljica Margareta ni želela združiti le Škotov, temveč tudi oba naroda, Škotsko in Anglijo, in da je s tem želela združiti Škotsko in Anglijo, saj je bila njena maša v latinskem jeziku.v poskusu končanja krvave vojne med državama.

Kraljica Margareta je s tem, ko je določila dnevni red cerkve na Škotskem, zagotovila tudi prevlado rimske cerkve nad avtohtono keltsko cerkvijo na severu države.

Margaret in Malcolm sta imela osem otrok, vsi z angleškimi imeni. Aleksander in David sta sledila očetu na prestol, medtem ko je njuna hči Edith (ki je ob poroki spremenila ime v Matildo) prinesla starodavno anglosaško in škotsko kraljevo krvno linijo v žile normanskih zavojevalcev Anglije, ko se je poročila in rodila otroke kralju Henriku I.

Margareta je bila zelo pobožna in je skrbela zlasti za revne in sirote. Prav ta pobožnost je zaradi ponavljajočega se posta in vzdržnosti močno škodovala njenemu zdravju. Leta 1093, ko je po dolgi bolezni ležala na smrtni postelji, so ji povedali, da so njenega moža in najstarejšega sina zasačili in zahrbtno ubili v bitki pri Alnwicku v Northumbiji. Kmalu zatem je umrla stara lesedeminštirideset.

Pokopali so jo poleg Malcolma v opatiji Dunfermline, papež Inocenc IV. pa jo je leta 1250 kanoniziral zaradi čudežev, ki so se zgodili v njenem grobu in okoli njega.

Med reformacijo je Margaretino glavo nekako dobila Marija, škotska kraljica, pozneje pa so jo zavarovali jezuiti v Douaiju, kjer je med francosko revolucijo domnevno propadla.

Praznik svete Margarete je Rimskokatoliška cerkev prej praznovala 10. junija, zdaj pa ga praznuje vsako leto na obletnico njene smrti, 16. novembra.