Izvor tradicionalne mornarske pesmi "Sailors' Sea Shanty" se je izgubil med časom. Izvira iz časa starih trgovskih "visokih" jadrnic, ki jih je mogoče zaslediti vsaj od sredine 14. stoletja.

Shanty je bila preprosto delovna pesem, ki je zagotavljala, da so mornarji, ki so opravljali težka ročna dela, kot sta teptanje okoli kapstana ali dvigovanje jader za odhod, sinhronizirali svoja individualna prizadevanja za učinkovito izvedbo skupne naloge, tj. preprosto so poskrbeli, da je vsak mornar potiskal ali vlekel ob istem času.

Ključ do tega je bil v tem, da smo vsako pesem ali pesmico zapeli v ritmu.

Najpogosteje je bil solo pevec, ki je vodil petje pesmi, posadka pa se mu je pridružila v refrenu.

Čeprav se te pesmi pojejo že več sto let, je izvor besede "shanty" novejši. V slovarjih je mogoče zaslediti le okoli leta 1869, saj se beseda shanty piše različno, med drugim tudi chantey in chanty. Obstaja tudi nekaj razprav o dejanski izpeljavi besede shanty, saj nekateri navajajo francosko besedo "chanter", "tosing", drugi pa so predlagali angleški "chant", ki je sinonim za verske gregorijanske speve.

Če se lotimo tehničnih podrobnosti teh mornarskih pesmi, lahko ugotovimo, da dejansko obstajata dve glavni različici pesmi, znani kot Capstan Shanty in Pulling Shanty.

Podobno kot pohodne pesmi vojaških fantov so tudi Capstan Shanty peli ob delu, ki je bilo redno ritmično, kot je bilo teptanje okoli kapstana, da bi dvignili težko železno sidro. Brez posebnih zahtev, razen da bi pritegnili pozornost mornarjev - in jih seveda zabavali -, je bilo mogoče v ta namen uporabiti praktično katero koli balado, če je bila izrečena ob pravem času.po možnosti s kakšno "muckasto" insinuacijo... "Farewell and Adieu to you, Ladies of Spain" bi bil morda eden od znanih primerov.

Vendar pa je bilo pri vleki ali dolgi vleki potrebno nekaj bolj specializiranega, da bi spremljalo občasno in neredno delo, povezano z dvigovanjem jamborov ali jader. Pri tovrstnem delu je bilo treba poleg ohranjanja pozornosti jadralcev zagotoviti, da so vsi skupaj vlekli ob istem času, vmes pa je bilo dovolj časa, da so se ponovno oprijeli jadra.Običajno ta vrsta "klica in odgovora" vključuje solo pevca, ki poje verz, mornarji pa se mu pridružijo v refrenu. Kot primer lahko navedemo pesem "Boney";

Shantyman: Boney je bil bojevnik,

Posadka: Way, hey, ya!

Shantyman: Bojevnik in terier,

Posadka: Jean-François

Pri odgovarjanju na pesem Shantyman se je posadka združila natanko pri zadnjem zlogu vsake vrstice.

Nedvomno pa je bila glavna privlačnost obeh šantov vnašanje smisla za humor in duha zabave v težka ročna opravila, s katerimi so se mornarji vsak dan srečevali na dolgih pomorskih potovanjih. Pravijo, da je bil dober mornar na krovu vreden nekaj dodatnih rok, zato je bil ta dragoceni del pogosto deležen posebnih privilegijev, kot so lažja opravila in /ali morda dodatno količino ruma.

S prihodom novih parnikov pa so se končali časi visokih ladij in potreba po surovi delovni sili. Tako so se na prelomu iz 19. v 20. stoletje zvoki morskih šantov redko slišali in so bili skoraj pozabljeni, vendar smo po zaslugi nekaterih pomembnih osebnosti, med katerimi je bil tudi Cecil James Sharp (1859-1924), dobili zapuščino več kot 200 delovnih pesmi teh mornarjev.

Sharp je prepotoval vsa obalna trgovska mesta in ribiške vasi, se pogovarjal z upokojenimi starimi mornarji ter zapisal besede in glasbo teh tradicionalnih delovnih pesmi v številnih zbirkah, med drugim v zbirki "English folk-chanteys : with pianoforte accompaniment, introduction and notes", ki je bila prvič objavljena leta 1914.

V novejšem času te pesmi vsako poletje oživijo skupine šantanih, ki nastopajo v pomorskih pristaniščih (in pubih) po vsej državi, da bi ohranili in z drugimi delili ta pomemben del naše pomorske dediščine.